Naravoslovni dan Po Trepetikljevi poti

Naravoslovni dan Po Trepetikljevi poti sem v letošnjem šolskem letu izvedla že šestič. Udeležijo se ga izmenjaje učenci 1. in 2. razreda matične šole in učenci podružničnih šol prvega triletja. Izvajamo ga v maju, pri določanju datuma se prilagajamo tako vremenu kot ostalim dejavnostim šole.

Naravoslovni dan vedno začnem z  varnostnim načrtom in s pripravo učencev predmetne stopnje. Učenci tutorji  (v nadaljevanju vodje) dobijo zelo natančna navodila o sami poti in dejavnostih, ki jih bodo izvajali. Takrat tudi pregledajo delovno gradivo (knjižico nalog). Pogovorimo se o vseh potencialnih težavah in rešitvi le-teh.

Razredničarke učencev razredne stopnje prav tako dobijo natančna navodila o poteku naravoslovnega dne. Kot vodja poskrbim tudi za primerno število spremljevalcev, saj je po navadi na naravoslovnem dnevu povprečno 70 otrok.

Na dan Trepetikljeve poti prvo šolsko uro namenimo ponovitvi pravil in zadnjemu pregledu dejavnosti. Učiteljice razredne stopnje s svojimi učenci ponovijo pravila obnašanja v gozdu in jih na kratko, brez podrobnosti, seznanijo z osnovnim potekom naravoslovnega dne. Po šolski malici in zadnjem obisku stranišča se na šolskem dvorišču razporedimo v kolono po principu »od krajših do daljših nog«. Na začetku kolone so najmlajši, ki ostalim določajo tempo. Vsako leto nas pot vodi čez Ogeče, mimo zdraviliških ribnikov, po cesti proti Aškerčevini. Nad Rimskimi termami imamo prvi postanek za »šluk pavzo«. Čaka nas namreč še strm vzpon do Trepetikljeve poti pod Stražnikom.

Slika 1: Pohod proti Trepetikljevi poti (osebni arhiv, 2018)

Na začetku Trepetikljeve poti si vedno vzamemo trenutek, da se umirimo in pripravimo na delo. Učenci predmetne stopnje se umaknejo dlje v gozd, medtem ko razredničarke svojim učencem preberejo Trepetikljevo zgodbo. V tem trenutku se v učencih začne domišljijsko-ustvarjalni proces. Veliko otrok od tega trenutka dalje vidi Trepetiklja za vsakim grmom ali drevesom. Naslednja stopnja naravoslovnega dne je delitev v skupine. Posamezno skupino učencev razredne stopnje vodita dva učenca predmetne stopnje. Učenca voditelja si namreč tako lahko pomagata in je kvaliteta vodenja višja. Učiteljice pred tem prosim, da razvrstijo učence glede na vzgojno problematiko skupine s tremi do štirimi učenci. Ugotovila sem tudi, da se najbolje obnesejo mešane skupine, najslabše pa skupine, v katerih so samo deklice. Zato je dobro, da so skupine po spolu mešane.

Vodji nato prevzameta skupino učencev, sledi spoznavanje s pomočjo delovnega gradiva – knjižice z nalogami. Na drugi strani knjižice učenci izpolnijo podatke (zapišejo imena, razred) in se domislijo, kako se bo njihova skupina imenovala, kar skozi ustvarjalni proces privede do prvega  povezovanja skupine.

Slika 2: Naslovna stran knjižice z nalogami (osebni arhiv, 2018)

Skupine pričnejo z delom takoj po uvodnem spoznavanju. Po gozdu se gibljejo od točke do točke tako, kot je zapisano v knjižici. Pri tem so jim v oporo količki s številkami, ki stojijo ob poti. Te označbe so leta 2004 postavili mentorji in učenci v namen gozdne učne poti in še vedno stojijo. Pri vsakem postanku vodji prebereta Trepetikljevo sporočilo in navodilo, nato pa skupina rešuje nalogo. Naloge obsegajo raziskovanje drevesnih vrst, odtis drevesnega lubja, opazovanje gozdnih živali, sproščanje in umirjanje ob vaji čuječnosti ter spodbujanje ustvarjalnosti ob iskanju tehničnih rešitev pri izdelovanju Trepetikljevih hišic.

Slika 3 in slika 4: Primer rešene naloge  in raziskovanje z lupo (osebni arhiv, 2018)

Razredničarke in spremljevalci ves čas budno spremljajo dogajanje. Učencev ne pustimo, da sami hodijo po gozdu, temveč hodimo skupaj v tako veliki razkropljeni skupini, da so še vedno pod nadzorom. Učenci so z nalogami tako zaposleni, da potrebujejo le budno oko ob morebitnih težavah. Samo dogajanje je zelo sproščeno, vendar delovno. Na sredini poti se ustavimo in izkoristimo čas za malico. Če je obdobje pravo, nabiramo tudi borovnice.

Slika 5: Malica  (osebni arhiv, 2018)

Pred zadnjo nalogo, ki je gradnja Trepetikljeve hišice, učenci izvedejo še vajo čuječnosti, da se umirijo pred nadaljevanjem poti. Vsak poišče svoje drevo, ga objame in poskuša ujeti drevesni utrip.

Slika 6: Drevesni utrip  (osebni arhiv, 2018)

Gradnja Trepetikljevih hišic v učencih ne glede na starost sprosti domišljijsko-ustvarjalni proces. Sredi gozda nastanejo čudovite arhitekturne skulpture. Nivo komunikacije se pri nalogi zviša, prav tako se okrepi stopnja reševanja problemov.

Slika 7: Gradnja Trepetikljeve hišice  (osebni arhiv, 2018)

Za zadnjo nalogo je potrebno malo več časa. Hitenje se ne obnese, saj se ustvarjalni proces prekine, domišljija zamre in sama naloga izgubi svoj čar. Na izdelane hiške so učenci zelo ponosni.

Slika 8: Trepetikljeva hišica  (osebni arhiv, 2018)

Po zadnji nalogi nas pot ponese iz gozda. Preden ga zapustimo, poiščemo še Trepetikljev zaklad (čokoladne medenjake), naredimo še zadnji postanek na travniku pred cesto, kjer si privoščimo Trepetikljev zaklad, nato pa se čez Borovke vrnemo v šolo. Vračamo se v obratnem vrstnem redu. Tempo po cesti navzdol na začetku kolone določajo učenci predmetne stopnje. Ugotovili smo namreč, da se dogajajo številni padci učencev, v kolikor pustimo prvošolce na začetek kolone, saj le-ti težko hodijo navzdol.

Po povratku na šolo učenci predmetne in razredne stopnje rešijo evalvacijske vprašalnike.

Slika 9: Na koncu Trepetikljeve poti  (osebni arhiv, 2018)

One thought on “Naravoslovni dan Po Trepetikljevi poti

  1. Irena
    9. 4. 2020 at 15:04

    V samo enem dopoldnevu ste izkoristili ogromno možnosti, ki nam jih daje gozd in dosegli še več zastavljenih ciljev za naravoslovni dan.
    Gozd je naša velika učilnica in vsekakor bi ga bilo potrebno večkrat obiskati.
    Hvala za idejo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja