ERASMUS plus, LibBros in PPVI

Nevenka Mandelj, ambasadorka eTwinning, šolska knjižničarka, koorinatorica projektov Erasmus+ in eTwinning in Renata Dimnik, profesorica defektologije na OŠ Litija

Razvozlajmo za začetek naslov tega prispevka. V nadaljevanju želiva kolegica Renata Dimnik, profesorica defektologije in Nevenka Mandelj, šolska knjižničarka na OŠ Litija predstaviti vsaka svoj pogled na mednarodna ERASMUS PLUS udejstvovanja. Kolegica Renata, kot jih je doživljala skupaj s svojimi učenci s programa PPVI (posebni program vzgoje in izobraževanja) in jaz kot mentorica knjižničarskega krožka LibBros.

Tega, da sva obe prepričani v številne prednosti, ki jih mednarodne aktivnosti prinašajo, ni treba posebej poudarjati. Edini virus, ki ga želiva širiti, je delo z učenci, učitelji in starši doma in v tujini.

Pa so istega mnenja na primer tudi učenci, člani knjižničarskega krožka LibBros? Čutijo, da načelo enakosti in vključenosti velja za vse? So prepričani, da ima vsak od njih možnost sodelovati na kateri od mobilnosti? Prepoznavajo pozitivne plati projektnih aktivnosti?

Slika 1: učenci, učitelji in starši, gostje in gostitelji smo na mobilnosti oblikovali veliko srce.

S preprostim vprašalnikom sem želela preveriti, kakšna so njihova prepričanja o mednarodnih aktivnostih, ki so se na začetku dogajale predvsem v okviru knjižničarskega krožka, potem pa se s časom razširile na celotno OŠ Litija. Povedati je treba, da se v krožku družijo učenci od 6. do 9. razreda, obeh spolov, različnih sposobnosti, interesov, vedenjskih razlik, iz različnih socialnih in geografskih okolij. Zelo razgibana skupina štiriindvajsetih posameznikov torej.

In kaj sem izvedela? Marsikaj, kar mi bo pri nadaljnjem delu prišlo zelo prav.

Slika 2: pogosta oblika dela pri krožku je viharjenje idej.

Na vprašanje, zakaj so se pridružili krožku, so med drugim napisali, ker jih projekti zanimajo, ker so jim starejši prijatelji povedali, da je zabavno, ker so slišali same pohvale , …

Stavek, da se v krožek lahko vključijo samo učenci, ki imajo odlične ocene, so ovrgli z 91,7%. Pri trditvi, da bodo v krožku uspešni samo tisti, ki dobro obvladajo IKT, so bili malce bolj negotovi. 52, 2 % jih je trdilo, da to sploh ne drži, ostali pa niso vedeli, kako bi se odločili.   Torej bo treba še graditi na pozitivni samopodobi oziroma iskati poti, da premagajo strah pred neuspešnostjo.

Sledila je trditev, da na mobilnost v tujino lahko odidejo le učenci, ki imajo odlično znanje angleščine. 70,8 % učencev je trditev ovrglo. Na meni je, da pomagam še ostalim 29, 2 % spremeniti mnenje o tej temi. Da jim pomagam poiskati načine, kako komunicirati tudi, kadar so jezikovne sposobnosti šibke.   

Ali učencem sodelovanje v projektih prinaša nova znanja? 95,8% učencev je pritrdilno reagiralo na to trditev. Na vprašanje, kaj se je tistim, ki so na mobilnostih že bili, zdelo najbolj pozitivno, so med drugim odgovorili: novi prijatelji, vse, da je ves čas govorila angleško, nova znanja, spoznati način življenja v drugi državi, primerjati našo šolo z drugimi, dobiti izkušnje, ki jih nikoli ni preveč, …

Katera pa je bila učencem, ki so že bili na mobilnosti, najslabša plat? Odgovarjali so: ker se moraš posloviti in je prehitro konec, ni bilo nič slabega, starši gostitelji niso govorili angleško, hrana je imela drugačen okus, da je bila namesto v živo preko spleta,…

Slika 3: spletna mobilnost projekta HEART

Vprašanje vseh vprašanj je bilo: Meniš, da imaš možnost iti na katero od mobilnosti.  87,5% učencev je odgovorilo pritrdilno, kar potrjuje tudi moje prepričanje, da v aktivnosti vključujemo vse učence, ki si tega dela želijo, ne glede na različne ovire: družbene, kulturne, geografske, ovire povezane z zdravstvenimi težavami, ovire, povezane z diskriminacijo, …

Od tega, kako se na aktivnosti pripravimo, je odvisno, kako so izpeljane ter za katere pridobitve so posledično učenci bogatejši.  In z njimi učitelji, starši ter nenazadnje lokalna skupnost, katere del so.

To je bila Nevenkina zgodba, sedaj sledi še moja, Renatina. Začelo se je  avgusta 2017 s prijavo Podružnice s prilagojenim programom na projekt Erasmus plus Ka 2 in bili smo uspešni. Začetki so bili malo negotovi, a so pripeljali do prijateljstev med učenci in učitelji partnerskih držav Francije, Portugalske, Turčije, Latvije, Romunije in Slovaške. Projekt je bil od samega začetka osnovan tako, da so države vpletle otroke s posebnimi potrebami v aktivnosti in mobilnost in jim ponudile enake možnosti na vseh področjih. Ker pa na OŠ Litija ne razmišljamo o inkluziji, ampak jo živimo, smo vključili učence vseh treh programov v projekt, posebnega programa vzgoje in izobraževanja (PPVI), nižjega izobrazbenega standarda (NIS) in rednega programa.

Učenci so se aktivno vključevali v priprave na mobilnost, v načrtovanje predstavitvene aktivnosti in jih tudi izvedli. Naučiti so se morali predstaviti v angleščini. Morali so poiskati podatke o državi in jo predstaviti sošolcem. Nekatere smo morali pripraviti na izlet z letalom, saj je bila za večino to nova izkušnja.

Vsaka mobilnost, mobilnosti učeno rečemo dogajanju, ko nekam gremo,  je bila izkušnja več tako za učence, saj so jim predhodniki že utirali pot, kot za učitelje, ki so se učili na napakah. Učenci so največ pomoči potrebovali za komuniciranje v tujem jeziku, saj so potrebovali kar nekaj prevajanja, tudi mahanje z rokami je pomagalo. A na zadnji mobilnosti to ni bil več problem, ker so si iznajdljivi učenci pomagali prevajati z mobilnimi telefoni. Učitelji smo se morali naučiti prilagajati programe. Programi so bili manj natrpani, z manj aktivnostmi, a so bile te kakovostnejše. Športne aktivnosti, priprava kuharske knjige, obiski šol s posebnimi potrebami in podjetij, ki zaposlujejo osebe s posebnimi potrebami, izdelovanje mozaikov, izpeljave učnih ur, raziskovanja ovir za gibalno ovirane, slepe in slabovidne, gluhe in naglušne, programi oz. zamisli zagonskih podjetij ‘start up’. 

Ko smo prišli z mobilnosti domov, nas je čakala še predstavitev pred učitelji. Vsi ti učenci pa so še aktivno sodelovali kot gostitelji partnerskih držav. Pripravili smo odličen kulturni program vpeljan kot roditeljski sestanek. 

Učenci in učitelji so bili z izkušnjo zadovoljni. Dokazali smo, da zmoremo izpeljati zanimive projekte in aktivno sodelovati. Kot edina šola s prilagojenim programom med partnerskimi državami, smo šolam predstavili smernice dobrega sodelovanja programov v šoli kot tudi z lokalno skupnostjo. Zanimiva izkušnja je bila spoznavanje prebivalcev držav, njihove kulture in izobraževalnih sistemov. Primerjali smo, koliko opreme imamo v šoli ( IKT ) in kakšen kader imamo v šoli ter ugotovili, da pri nas še posebej izstopa timski duh.

In na koncu, pa nič manj pomembno, še izjave »glavnih igralcev«.

Na Erasmus potovanju po Romuniji sem dobil veliko novih prijateljev, spoznal sem njihovo kulturo in sodeloval v športnih igrah. Najbolj všeč mi je bilo, ko smo obiskali njihov parlament.

Nejc Felkl (PPVI)

Projekt mi je bil super, meni se je najbolj vtisnilo v spomin, da sem lahko preskusil igranje košarke na invalidskem vozičku in za trenutek izkusil, kako športajo invalidi oz. trenirajo.

Nik Dragar (NIS)

V spominu imam tisti dan, ko sem šel prižgati svečko za mojo babico, v katedralo v Orlens. Bil je lep sončen dan.

Kevin Jan Cvetko (PPVI)

Sem se udeležila erazmus plus 2018. Poučno. Videla sem veliko zanimivega. Doživetje je bilo nepozabno se peljati na letalo pa bili na podzemni tramvaj. Nastopali, se opisali, naš Vili pel.

Mateja Planinšek (PPVI)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja