Projekt ERASMUS+: TUDI JAZ ZMOREM

Sergeja Apat, OŠ Polje

Na Osnovni šoli Polje se v zadnjih letih srečujemo s povečanim številom učencev, med katerimi jih veliko prihaja iz družin z nizkim socialno ekonomskim statusom ali iz drugačnega jezikovnega okolja. Posledično se srečujemo s kulturnimi razlikami in zato smo na šoli iskali rešitve, kako te otroke čim bolj uspešno asimilirati v okolje in jim ponuditi aktivnosti, s kateremi se bodo lažje vključili med vrstnike in s katerimi bodo lažje dosegali uspehe tako v šoli kot v življenju nasploh.

Učiteljice, ki smo o tem razmišljale, smo se odločile, da se vključimo v projekt Erasmus+. Cilj projekta, ki smo ga simbolično poimenovale “Tudi jaz zmorem”, je bil poiskati nove načine, kako ustvariti spodbudno šolsko okolje za integracijo vseh učencev in kako učence s primanjkljaji izdatno podkrepiti pri razvijanju veščin bralne, matematične in danes vedno bolj pomembne računalniške pismenosti ter njihovih jezikovnih zmožnosti. Čeprav naši učenci prihajajo iz različnih kulturnih okolij, opažamo, da se premalo zavedajo, kakšno bogastvo prinaša raznolikost kultur. Strokovni delavci jim zato želimo tudi preko lastne izkušnje približati prednosti evropskega povezovanja in jih spodbuditi k odprtosti, tolerantnosti in deljenju izkušenj svojega kulturnega okolja z drugimi.

Učitelji smo na različnih mobilnostih tekom projeketa pridobili nove kompetence na področju opismenjevanja, vodenja razreda in težavnih učencev, različnih IKT pristopov in oblik učenja. Številne pridobljene nove ideje smo uporabili v razredu in jih tudi delili s celotnim kolektivom, saj smo želeli primere dobrih praks razširiti na celotno vertikalo naše šole. Tako je celotna šola pridobila širok nabor različnih dejavnosti, s katerimi nadaljujemo še danes, ko smo projekt že zaključili. Pri tem vključujemo učence vseh starostnih obdobij, le metode in oblike dela se glede na starost razlikujejo. Mobilnosti so nam omogočile tudi razvoj evropske zavesti, nova poznanstva in izmenjavo dobrih praks, za kar smo bili res hvaležni. Lepo je vedeti, da nismo edini, ki se spopadamo s takimi težavami in v resnici smo ugotovili, da je to pravzaprav precej pogost in aktualen evropski izziv.

Kaj konkretno pa so pridobili naši učenci? Naj naštejem le nekaj aktivnosti, ki smo jih vpeljali tekom projekta in katerim v večini sledimo še danes: testiranje učencev prve triade z Bralnimi testi in Ocenjevalno shemo bralnih zmožnosti, delavnice Krepitev bralne pismenosti za učence, ki dosegajo podpovprečne rezultate na testiranju, program razvijanja predopismenjevalnih spretnosti s pomočjo senzomotorike in samoregulacije (o tem sta sodelavki napisali knjigo z naslovom Vaja za spretne prste), program pomoči za učence priseljence, bralne čajanke za učence (v “normalnih” časih bi na čajanke povabili tudi starše, tako pa zaradi epidemije tega ni bilo mogoče izvesti), izdali smo šolski časopis na temo branja ter uvedli nove didaktične pristope in metode, pridobljenje na mobilnostih, v redni pouk. Dodatna pomoč je tekla tudi v obliki različnih interesnih dejavnostih (npr. Igriva matematika), izvedene so bile delavnice v okviru dneva dejavnosti na temo IKT in varne rabe interneta, učenci so zelo pozitivno sprejeli t. i. “Super sobote” – delavnice za učence s posebnimi potrebami, kjer skušamo znanje, pridobljeno pri pouku, udejanjiti v resničnem življenju. Kako se lahko lepše naučiš merskih enot kot tako da spečeš piškote? V letu 2018 in 2019 smo izvedli tridnevni tabor Tudi jaz zmorem za učno in socialno šibke učence, kjer so učenci v manjših skupinah na različnih delavnicah osvajali strategije učenja, razvijali svoje jezikovne spretnosti in krepili svojo samopodobo.

Seveda smo se tekom projekta srečevali tudi z različnimi izzivi. Razglašena epidemija je bila naš največji izziv, ki nam je v večji meri preprečila aktivnejše vključevanje staršev in lokalnega okolja v naš projekt. Kljub vsemu smo želeli deliti primere dobrih praks, zato smo v okviru šolske spletne strani pisali tudi blog, kjer smo objavljali vse bistvene dogodke in aktivnosti, ki smo jih z učenci realizirali. Izziv predstavljajo tudi tisti učenci, ki pomoči ne sprejmejo in se dodatnih aktivnosti ne želijo udeležiti.

Inkluzija kot taka je čedalje bolj prisotna ne samo pri nas, ampak tudi na evropski ravni. In ni nujno, da ena strategija deluje povsod enako. Potrebno je preučiti potrebe, narediti analizo in preizkusiti različne metode. Nič hudega, če kdaj kakšna ne deluje. Najpomembneje je, da se otrok počuti varnega in sprejetega ne glede na njegov ekonomski ali socialni status v družbi. In učitelji imamo tukaj veliko vlogo.

Naj nas drugačnost bogati!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja